|
(Intervju z Dragom Kisovcem, predsednikom društva v letih 1970 –
1981; Iz zbornika Naših 30 let; Poljane 2001)
Drago Kisovec je član ŠD Poljane že od same ustanovitve, bil pa je
tudi prvi predsednik društva. Veliko je prispeval k razvoju zimskega športa
v Poljanah. Še vedno je aktivni član, najraje kolesari in smuča, skupaj
z mlado generacijo pa aktivno sodeluje tudi pri pripravi vedno bolj smelih
načrtov za prihodnost. Z njim smo se pogovarjali o ŠD Poljane, njegovem
začetku in razvoju.
Kako se spominjate začetkov ŠD Poljane? Kakšna je bila organizacija
takrat?
Mi smo delovali še pred ustanovitvijo ŠD Poljane. Šport je bil v Poljanah
znan že veliko prej, še jaz ne pomnim, kdaj se je vse skupaj začelo. Kot
pionirji smo imeli šolsko aktivnost. Za tiste čase smo bili zelo aktivni,
ne glede na to, da takrat še ni bilo šolskih športnih društev. Delovali
smo pod okriljem društva Partizan Gorenja vas. Ko sem bil še v Loki v
službi, sem sodeloval v smučarskem klubu Ločan, kjer sem si nabral nekaj
izkušenj z organizacijo tekem. Tako smo začeli organizirati sindikalna
tekmovanja in si s tem služili denar. Zelo pomembna je bila tekma za Jugotekstil,
s katero smo si zaslužili štartne številke in zastavice. Izkazalo se je,
da je za smučanje toliko interesa, da je potrebno, da se smučanje v Poljanah
organizira, torej da ustanovimo svoje športno društvo.
Znano je, da je bil Ive Šubic eden od pobudnikov ustanovitve
društva. Kaj nam lahko poveste o njegovem prispevku za šport v Poljanah?
Vesel sem tega vprašanja, kajti Ive je bil učitelj in vzornik moje generacije.
Znal nas je navdušiti za odbojko, badminton, namizni tenis in predvsem
za zimske športe. Bil je soustanovitelj ŠD Poljane in kot član društva
vedno pripravljen, da nam svetuje in sodeluje pri naših aktivnostih. Vedno
nam je pomagal, ko smo bili v zadregi kje dobiti vabila, diplome, nagrade
ali priznanja, ki jih takrat ni bilo mogoče nikjer dobiti ali pa so bile
predrage, in nam ustvaril tudi te.
S katerimi športi ste se takrat ukvarjali, kateri so prevladovali
– zimski ali drugi športi, za katere so se ljudje bolj zanimali?
Spomin mi seže nekje do leta 1950, v moja otroška leta. Kakšne organizacije
takrat še ni bilo, smo se pa pozimi dosti »drsali« (smučali, sankali,
skakali). Smučali smo s primitivno opremo, ker ni bilo druge možnosti.
Na več krajih smo imeli postavljene skakalnice, pa tudi »poštanfani« so
bili mnogi bregovi; Planinca, Kosmov grič, Kovček, Žunhe, Golava, v Predmostu
pri Šestih bukvah in drugod. V poletnem času pa smo imeli manj prostega
časa, vendar smo tudi »nabijali« žogo: nogomet, odbojko, in »med dvema
ognjema«.V letih ustanovitve društva pa smo bili dejavni tako pozimi kot
tudi poleti. Smučanje je bila zelo popularna panoga, poleg tega pa tudi
smučarski teki. Organizirali smo smučarske, skakalne in tekaške tečaje,
ker je bilo veliko zanimanja.Poleti so pri stari šoli na igrišču igral
mali nogomet. Večkrat je bil organiziran tudi turnir. V tistem obdobju
je bilo v Ljubljani svetovno prvenstvo v namiznem tenisu (SPENT). Tudi
v Poljanah se je začelo igrati na vseh mizah po domovih, tako se je prijel
tudi »pinkponk«. Zaradi tega smo večkrat organizirali tudi tovrstna tekmovanja.
V času vašega delovanja v ŠD Poljane ste tudi uredili smučišče
na Golavi. Nam lahko poveste več o začetkih smučanja, izgradnji smučišča
in postavitvi vlečnice?
Imeli smo idejo, da bi izgradili vlečnico, vendar nismo veliko vedeli
o tehničnih zadevah, toda pobuda je bila. Kasneje, ko sem bil jaz nekaj
let član odbora v Škofji Loki, sem se seznanil s temi stvarmi in nekako
izbrskal, da sta v Loki na razpolago dve vlečnici, ki sta delovali na
smučišču za gradom. Eno vlečnico nam je smučarski klub Transturist odstopil
in to smo postavili na Golavi.S Kočarjem smo se domenili, da bi Golavo,
ki je bila vsa zaraščena, »puklasta«, uredili, torej usposobili travnik
in s tem seveda smučišče. In res smo začeli z udarniškimi deli, torej
s posekom, odpravljanjem kamenja, postavitvijo barake in mostu, skratka
bilo je ogromno dela. Za smučišče Golava smo vsega skupaj opravili 1270
ur udarniškega dela, a naredili smo vse potrebno, da je Golava lahko začela
delovati. Mislim da smo ljudi navdušili, saj je bilo veliko zanimanja.
Kot primer lahko navedem neko nedeljo, ko smo na tekmi imeli 115 tekmovalcev
in še danes se sprašujem, od kje je prišlo toliko ljudi za vse starostne
kategorije tekmovalcev.Tako je Golava zaživela. Deset let je vlečnica
uspešno delovala, nato pa je zaradi dotrajanosti, dragega vzdrževanja
in neustreznosti predpisom počasi zamrla. Veliko pa je prav gotovo krivo
tudi vreme, saj so prišle kopne zime in ni bilo več »podmladka«.
Poleg smučarjev je bilo v zimskem času tudi veliko skakalcev.
Kaj se je dogajalo pri Podbregarju?
Ne spomnim se več točno, takrat sem bil še otrok. Ko smo smučali, smo
tudi skakali čez poti, govorim seveda o primitivnem skakanju. Mislim pa,
da so skakalnico začeli delati pred približno 49 leti po načrtih inženirja
Bloudka. Nekaj Poljancev je imelo čut, da je potrebno tudi v Poljanah
narediti nekaj za skakalni šport. Zato so začeli z udarniškimi deli za
izgradnjo skakalnice pri Podbregarju. In dve leti po zastavitvi skakalnice
je bila slavnostna otvoritev. Po Bloudkovih izračunih je bila to 28-metrska
skakalnica, skakalo pa se je okoli 30 metrov. Skoki so bili takrat precej
popularni in ravno zato je skakanje v Poljanah ostalo živo dolga leta.
Na eni tekmi je zmagal celo Miran Tepeš, gostili pa smo tudi eno državno
prvenstvo Jugoslavije za pionirje. Čez nekaj časa je profesor športne
vzgoje Andrej Tomin zadevo še bolj uredil, saj so poleg te skakalnice
naredili še eno, manjšo skakalnico. Skoki so šli nato pod okrilje SK Alpina
iz Žirov. Mi, ki smo smučali na Golavi, pa smo pomagali pri skakalnici,
da je bila pripravljena za treninge in tekmovanja.
Kateri dogodki iz časa vašega vodenja ŠD Poljane so se vam najbolj
vtisnili v spomin?
Gotovo najbolj odmevno in pomembno za ŠD Poljane je bilo pionirsko prvenstvo
v skokih takratne Jugoslavije. Imeli smo tudi veliko sindikalnih tekmovanj,
ki so bila izredno pomembna za preživetje našega društva, saj smo le tako
dobili denar.Imeli smo tudi tekmovanje za podjetje Iskra, na katerem je
bilo prijavljenih 226 tekmovalcev, startalo pa jih je okoli 170. Ravno
zaradi te tekme je prišlo v Poljane veliko število ljudi, ki so poleg
smučanja lahko uživali tudi na zabavi, prirejeni po tekmi v Domu v Poljanah.
Organizacija te tekme je bila zelo zahtevna za naše amatersko delo. S
tem smo dokazali, da smo sposobni organizirati tudi zahtevnejša tekmovanja.Veliko
mi pomeni tudi dejstvo, da dve leti trdega dela na Golavi ni šlo v nič,
saj je smučišče z vlečnico za sabo potegnilo 4 vzporedne tečaje s petnajstimi
šolskimi otroci v enem letu. Zanimivo je tudi, da smo pripravili nočni
slalom, na katerem je nastopil Boris Strel. Zanimanja je bilo torej dosti,
kakšnih večjih rezultatov v širšem merilu pa ni bilo.
V kolikor bi vam ponovno ponudili mesto predsednika ŠD Poljane,
in bi vi to ponudbo sprejeli, kaj bi bila vaša prednostna naloga, kaj
bi naredili drugače kot v obdobju začetkov?
Težko vprašanje. Danes šport zahteva veliko organiziranost in če hočeš
organizirati stvari, so potrebni športni objekti. V začetku ŠD-a Poljane
smo se dogovarjali, da bi naredili pod skakalnico pri Podbregarju športni
park. Ostalo je samo pri načrtih in dogovorih. V začetku je bilo za tiste
standarde to možno izpeljati, danes pa bi bilo to veliko težje. Škoda,
da se ob izgradnji nove šole ni »mislilo« na športne objekte, vendar se
v zadnjem času to počasi premika naprej.V Poljanah je veliko mladine,
ki nima kaj početi. Če bi zgradili razne športne objekte, od drsališča,
igrišča za košarko, rokomet in nogomet ter drugih športov, bi se mlada
populacija gotovo spravila na te športne površine, saj bi bilo zanimanje
gotovo večje kot pa je sedaj. Danes je boljše, če je mladina organizirana,
pa naj bo to v športu ali kje drugje, kot pa da je prepuščena sama sebi.
Kaj menite o sedanjem delu ŠD Poljane? Kje so pomanjkljivosti,
kako bi se jih po vašem mnenju dalo odpraviti?
Mislim, da društvo deluje dobro. Ekipa, ki deluje zadnja štiri leta,
je dobra, čeprav se mi zdi, da premalo dela na tem, kar sem omenil v prejšnjem
odgovoru.Kar pa se tiče smučanja, pa to preveč temelji samo na organizaciji
tekem. Mi smo na primer imeli 28 ljudi, ki so morali biti eno uro pred
tekmo na Golavi ali pri Podbregarju, sedaj pa gre na Stari vrh 5 ljudi,
ki tekmo pripravijo. Povedati želim, da je treba pridobiti čimveč ljudi,
saj je to tudi rekreacija, si nekje vključen, nekaj delaš, ne glede na
to, ali je potrebno toliko ljudi za pripravo tekme.Za tiste panoge športa,
za katere je zanimanje, je potrebno nekje začeti delati in potem privabiti
mladino ter to voditi.
|