(Iz zbornika Naših 30 let; Poljane 2001)
Začetniški športi
Eden mojih prvih »športov« je bilo plezanje po drevju in stikanje za
ptičjimi gnezdi ter zamenjevanje vranjih jajc s kurjimi. Vrane so mi zvalile
vsaj pet gnezd kokošk in tudi petelina; te piščance smo potem skrbno hranili,
postali so zelo hudi.
Pomemben šport je bil ribolov – krivolov: z rokami, s košem, trnkom, na
osti smo lovili postrvi, kočele, kapelne, bajsnke, tudi sulca. Obredli
smo Soro vse od Loga do Srednje vasi in vse stranske grape; izogibali
smo se le Volče, ker so tam vse s košem polovili. Strojarjev Makso je
takole komentiral: »Samo da ima rep, pa je za Volčana zadosti velika«.
Že pred II. svetovno vojno sem si naredil ribiške palice, laks in trnke
mi je prinašal trgovec Janez Dolinar, imenovan »azo no ja«. V zameno sem
mu lovil ribe, spekla jih je naša mama. Dolinar je bil prav požrešen,
prerezal je ribe po dolžini, potem pa jih pojedel z glavo in repom vred.
Začuden sem ga vprašal, kako to zmore pa je odgovoril: »Azo no ja, še
tok sa mejhne«.
V Ločilnici, v Vrešejnu, sem na osti ujel, prav zares edinega, 1,5 kg
težkega sulca. V legalno ribiško družino sem se vključil v Tolminu l.
1963, od l. 1970 sem kakih 16 let ribaril v družini Visoko.
Sankaška pot
S sankanjem sem se srečal še skoraj v plenicah. V ta namen smo zgladili
pot mimo Kamnske hiše na Kolnico. To je motilo sosedo Kramarco, ki nas
je preganjala s polivanjem čez kuhinjsko okno. Pa je bila pot le še bolj
ledena.
Čeprav se ne spominjam dobro, mislim, da smo sanke dobili pri Strešku
na Volči. Njegov sin Frence, kolar po poklicu, je po II. svetovni vojni
z družino stanoval Na Kamnu in služboval v elektrocentrali v Hotoveljski
grapi. Med dežuranjem je izdeloval sanke; tudi po deset jih je zjutraj
na kolesu pripeljal in Kamnar jih je cel voz odpeljal v Loko in Kranj
naprodaj.
Štajfovi balini in keglji
Radi smo tudi balinali in kegljali. Tone Jereb, Štajf iz Hotovlje, je
stružil baline in keglje. Tudi mlinska kolesa je znal delati, pa žganje
je znal kuhati. Enkrat je bilo te kuhe njegovi ženi Barbi dovolj, pograbila
je kotel in odbezljala z njim, rekoč: »De bo sej kotu ostou, de naute
še tega požrl!«
Telovadci
Pred II. svetovno vojno je bilo v Gorenji vasi aktivno levo usmerjeno
telovadno društvo Sokol in kmalu smo začeli telovaditi tudi v Poljanah.
V pritličju Dolinarjeve hiše je bila mala dvoranica, kjer smo vadili pod
vodstvom Iva Šorlija, staroste Sokola, sicer gostilničarja v Gorenji vasi.
Pomagal mu je sin Slavko. Z vojno pa se je vadba končala. Vem, da so bili
v Poljanah organizirani tudi Orli, desno usmerjeni telovadci, a mi o delovanju
ni nič znanega.
Žoge pred vojno nismo poznali. Po l. 1948 sem iz kranjske Save prinesel
prvo, čisto pravo usnjeno šivano nogometno žogo »z dušo«, katero smo uporabljali
za igro Med dvema ognjema
.
Janez Peternelj – jugoslovanski kolesarski prvak
Remcov Janez iz Delnic je bil pravi kolesarski as; dobro pomnim, kako
je treniral. K nam v gostilno Na Kamn je prihajal ob nedeljah na vampe
in po čaj za napitek med vožnjo. Ko je pojedel, se je okoli 10. ure po
kamnskih stopnicah zapeljal proti Ljubljani –»na uro pogledat«, nato pa
čez Logatec v Žiri in nazaj Na Kamn, kamor je pripeljal okrog 13. ure.
Padel je l. 1943. nekje na Dolenjskem.
Na smučeh
Kot prvi poljanski smučarji so mi v spominu ostali: krojač Jože Trpin,
Zevnkarsk, njegov sin Francelj, Dolinarjev Slavko, Milan Bajc, Boštinov,
Pavel Inglič, Barbarčov iz Gorenje vasi ter Rudolf Robnik, Šiškarjev iz
Žabje vasi, ki je padel januarja 1942 v Vinharjah, pri Muhu.
Smučali so na Kamnskih njivah, na Kosmovem griču, na Kovčku in Planinci.
Smuči, ki so imele še »nosove«, so verjetno dobili pri Strešku na Volči.
Žnidarjev Francelj je imel črne in je že obvladal telemark in kristjanijo.
Janez Kavar – 1. organizator tekme v smučarskih tekih
V Poljanah sta živela in službovala učitelja Janez in Albina Kavar.
Mislim, da je l. 1939 ali pa februarja 1940 prav g. Kavar organiziral
tekmo v smučarskih tekih v dveh kategorijah. Starejši so tekmovali po
travniku med Hotovljo in Predmostom, mlajši pa pod staro šolo. Bilo je
veliko tekmovalcev, jaz sem bil prisoten kot gledalec in pri podeljevanju
priznanj. Tekmovalci so dobili diplome, ki jih je naslikal Dovjakov Ivan
iz Hotovlje, slikar Ive Šubic. Spomnim se, da si je tudi Lužarjev Dano,
Danijel Šubic prislužil priznanaje v teku.
Prve vaje
Kdaj in kje sem prišel do mojih prvih smuči ne vem natančno, zanesljivo
pa sem smučal že l.1938. Prve vaje sem imel na prodovskem klancu, na Bašucovem
griču pa nad Žunhami, v Dobenski Ameriki, Lotračnku in na Kamnskih njivah.
Prelomno leto 1944/45 smo z mamo preživljali pri Jakovcu v Srednji vasi.
Pri sosedu Andrejancu sta takrat stanovala sinova Bolantačeve Pavle, Miro
in Marjan Čadež. Vsi skupaj smo prijateljevali s Tonetom Čadežem, Andrejancovim.
Njegova dobra mama Micka je nama z bratom Milanom ponudila, da sva si
izbrala bukov les za smučke. Pod mojstrstvom Pavla Erznožnika iz Dobja
so jih naredili v Dobenski mlekarni; tudi sam sem bil zraven. Spomladi
1945 sva se z Milanom že spuščala po gnilem snegu za Anžonovcem. Smučke
so bile težke, še danes jih čutim.
Na svoj začetniški šport tudi v teh letih nisem pozabil. V Predmošančkovi
lovilnici na šoje sva z Milanom ujela štiri šoje, vse je odkupil »azo
no ja« g. Dolinar, mama Anžonka jih je spekla, pojedli smo jih pa vsi.
Skakalne smuči
Smučanje me je vleklo, še posebej skakanje. Nekaj lepih terenov je bilo
pod Tišlarjem v Predmostu, za kamnskim kozolcem in v Osojniku.
Mislim da je bilo v zimi l. 1951/52, ko sem se zagledal v strmino med
Predmošančkom in Podbregarjem v Predmostu. Snega je bilo veliko in ni
bilo težko ublažiti loka pod doskočiščem. Kar lepo smo leteli tja do 25
m. Imel sem svoje skakalne smuči, ki sem jih sam naredil pri Mehonu. Nekje
sem staknil primeren kos jesena in Franc Debeljak, žagar in mlinar iz
Hotovlje, je les razžagal v dva plohiča. Brez moje vednosti je moja mama
te smučke poklonila nekemu sosedu.
Tisto zimo sta se na skakalnici hudo polomila Sandi Jereb, Štajfov iz
Hotovlje, in tudi moj bratranec Jože Kloboves.
Gradnja skakalnice pri Podbregarju
Lega se je zdela idealna in želel sem strokovno postavitev. Zalet in
miza sta bila na Predmošančkovi zemlji, hrbet in iztek pa v lasti Franca
Čadeža, Visoškega mlinarja. Privolila sta oba, kolesje se je zavrtelo,
lotili smo se gradnje: jaz, študent ekonomije, Janez Čelik, Mostarjev
z Volče, študent gradbeništva, in Ivan Križnar, študent športa.
V moji glavi je bil odslej prostor le še za ing. Bloudka in njegovo Planico.
S Čelikom sva šla kar v Ljubljano, v Bloudkovo stanovanje, s prošnjo za
načrt in pomoč. Velikokrat naju je sprejel le tajnik, Bloudka nikoli ni
bilo doma. Šla sta tudi Čelik in Križnar in enkrat jima je uspelo priti
do njega. Slednjič, ko sva s Čelikom morda že petič poskusila, naju je
tajnik pospremil v njegovo pisarno. Bloudek naju je preiskušal in nekako
sva ga prepričala, da Poljanci mislimo resno. Ko je ocenil najino zrelost,
je iznad omare vzel svitek z načrtom za skakalnico v Poljanah. Še danes
imam pred očmi ta prizor. Ing. Stanko Bloudek nama je izročil načrt in
obljubil tudi 25.000 takratnih dinarjev kot pomoč pri izgradnji. Za primerjavo:
moja štipendija je znašala 4.000 din.
Začeli smo graditi skakalnico. Delali smo v glavnem ob nedeljah. Vsa mladež
je pomagala, posebno se je trudil Nejko Tomin. Delo smo vodili Janez Čelik,
Ivan Križnar in jaz, s strani odraslih je bilo veliko spodbude od Ivana
Tomina, Jožeta Strela in Francija Klobovsa, Strojarjavega. Delo nam je
šlo odlično. Odskočno mizo smo naredili leseno, dolgo šest metrov. V gmajni
Pavla Kalana, Muhe, smo nasekali toliko sušic, da je bilo dovolj celo
za tribuno. Za mizo smo nabili tri pare nosilnih stebrov, nanje po dolžini
položili dve šestmetrski bruni, počez pa sušice.
Mizo in tudi tribuno smo zbili s »klamfami« (nem. spenjača). Ta roba je
imela posebno zgodovino, saj je izvirala iz mladinske delovne brigade
ob Neretvi, kjer sem kot gimnazijec pomagal graditi elektrarno Jablanica,
konkretno stebre in mostove za železnico. »Klamfe« so na tistem gradbišču
ležale vsepovsod. Vedel sem, kako prav nam bi prišle pri gradnji skakalnice,
in s prijateljem Tonetom sva jih 53 skrila pod zglavje. Ob odhodu domov
sem jih naložil v kovček. Ker smo morali veliko pešačiti, se me je usmilil
komandant, in mi celo pot, ne da bi vedel, tovoril »klamfe«. Niti pomislil
ni, zakaj je kovček tako težak.
Kasneje smo dobesedno »sklamfali » poljansko skakalnico.
V Poljanah takrat ni bilo športnega društva zato je ing. Bloudek nakazal
tistih 25.000 din Telovadnemu društvu Gorenja vas. Od vse vsote, namenjene
izgradnji skakalnice, nismo porabili niti dinarja. Ne vem točno, za kakšne
namene se je porabil tisti denar. Tudi načrt za skakalnico je šel v arhiv
TVD Partizan Gorenja vas in skakalnica je bila uradno objekt v lasti tega
društva.
Mnogo kasneje sem šele izvedel, da si je ing. Bloudek pred izdelavo in
izročitvijo načrta sam ogledal teren pri Podbregarju ter opravil meritve.
S seboj v Ljubljano je odnesel podatke in naredil načrt skakalnice za
skoke do 27 m. Tudi še enkrat kasneje, ko je bila skakalnica zgrajena,
je ing. Bloudek prišel v Poljane in si jo ogledal. Menda se je obakrat
pripeljal s kolesom preko Lučin.
Otvoritev
Otvoritve pa kar nismo mogli izpeljati, ker je vedno nagajalo vreme.
Zlobni jeziki so že govorili, da nas je »Bog štrafal", ker smo delali
ob nedeljah.
Če me spomin ne vara, smo otvoritev vendarle dočakali v nedeljo, 4. aprila
1954. V Poljanah je bil velik rompompom. Tekmovalce smo nastanili Na Vidmu.
V soboto je bil trening in minus 15 stopinj. V nedeljo zjutraj je bil
še en trening, ob 11. uri pa se je začela tekma. Prizorišče je bilo ozvočeno
in postavili smo bele table z modrimi številkami za dolžino. Zastonj nam
jih je poslikal soboslikar iz Gorenje vasi, Lojz Fortuna, napovedovalec
je bil Rajko Jelovčan, Boštinov iz Gorenje vasi, kot zastavonoša se je
zapeljal Ive Šubic, ob njem pa pionirja Drago Kisovec in Anci Trpin, štarter
je bil Matevž Inglič, Barbarč iz Gor. vasi, fotograf pa Janez Dolenec,
Francetnkov.
Med tekmovalci so bili skakalci, ki so se že preizkusili v Planici: Jaševec,
Stane Stanonik iz Loke, Oton Giaccomelli iz Žirov…
Naključje je hotelo, da sem izvlekel štartno številko 1. Bil sem četrti,
mislim, da je zmagal Stane Stanonik z 29 m.
Zanimivo je tudi to, da se je med samo tekmo vreme neverjetno zasukalo.
Naenkrat je bila huda odjuga in otoplitev, proti koncu tekme je že deževalo.
In sneg je izginil čez noč. Tekmovalci smo pohiteli v Dom, kjer je bila
razglasitev rezultatov in podelitev diplom ter nagrad, nato pa je bila
še veselica, na kateri sva za ples igrala z bratom Milanom. V nabiti dvorani
je bilo razpoloženje zares praznično.
Na skakalnici pri Podbregarju je po mojem odhodu zrasel Andrej Tomin,
kasneje trener, in Zdravko Bogataj iz Srednje vasi.
Mladež je malo naprej od Podbregarja našla še en primeren teren za 15
metrsko skakalnico, kjer so pridno trenirali. Žal sta danes obe skakalnici
mrtvi. Tudi Gorenjevaščani so postavili svojo skakalnico nasproti Hotavelj,
pa je danes tudi ni več.
Prav in lepo bi bilo, da bi skakalnico pri Podbregarju obnovili, saj teren
dopušča skoke do 35 m. Po mojem mnenju je bila poljanska skakalnica ena
najlepših in najlažjih te vrste v Sloveniji. Lega je izjemna, točno sever
– jug, tako da sonce ne doseže konca izteka.
Po teh mojih športih… se grem pa še druge!
|